STPŠ Trbovlje, klikni za domov.

Poučne zgodbe

26. 11. 2020

Basen o komunikaciji


V gozdu zavlada panika. Baje ima medved Medo seznam živali, ki jih bo pojedel.

Pa se prvi opogumi jelen in gre k medvedu.
Jelen: “Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?”
Medo: “Res je.”
Jelen: “Mi lahko poveš, če sem na seznamu?”
Medo: “Ja, si.”

Naslednji dan je bil jelenov zadnji.

Pa se opogumi volk in gre k Medotu: “Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?”
Medo: “Res je.”
Volk: “Sem na njem?”
Medo: “Si.”

Volk se poslovi od medveda, naslednji dan pa tudi od življenja.

Panika v gozdu narašča.

Tretji dan medveda obišče zajček: “Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?”
Medo: “Res je.”
Zajček: “Sem na njem?”
Medo: “Si.”
Zajček: “Me lahko zbrišeš?”
Medo: “Seveda, lahko, ni problema.”


Nauk zgodbe: komunikacija je ključ do uspeha

Slepi mož                                              

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: »Prosim, pomagajte mi, slep sem.«                                                                                               Neki ustvarjalni tržnik je šel mimo, se ustavil, in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel. Popoldne je šel tržnik znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis, in predvsem, kaj je napisal. Tržnik je odgovoril: »Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.« Smehljaje je nadaljeval svojo pot.                                                                                                                                            Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino: »Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.«                                                                                                                                                   

Nauk zgodbe: Ko nam nekaj ne uspe, zamenjajmo strategijo/sporočilo in mogoče bo nov način bolj uspešen. Vsaka sprememba prenovi naše življenje.                                                                                                                                        

Ljudje

Po nekaj mesecih študija medicine nam je profesor podal vprašalnik. Ker sem bil dober učenec, sem hitro odgovoril na vsa vprašanja razen zadnjega: »Kako je ime naši čistilki?«

Oddal sem svoj test ne da bi izpolnil zadnje vprašanje, a tik pred koncem ure je moj sošolec vprašal, če bo zadnje vprašanje štelo za končno oceno.

»Seveda!« je odvrnil profesor. »V svojem življenju boste spoznali mnogo ljudi. Vsak od njih je po svoje pomemben.«

»Vsak si zasluži vašo pozornost, pa četudi mu namenite samo nasmeh ali pozdrav.«

Nikoli nisem pozabil te lekcije in spoznal sem, da se je naša čistilka imenovala Maria.

Ura časa

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega petletnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

“Ati, te lahko nekaj vprašam?”
“Ja. Kaj je?” je odgovoril oče.
“Ati, koliko denarja zaslužiš na uro?”
“To se pa tebe nič ne tiče. Zakaj sploh sprašuješ?” je oče odgovoril jezljivo.
“Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?” je prosil mali deček.
“Če že moraš vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.”
“Oh,” je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, “Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev?”
Oče je postal zelo nejevoljen.
“Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.”

Mali deček je tiho odšel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj
denarja.

Po eni uri se je mož umiril in začel razmišljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmišljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

“Ali že spiš, sine?”
“Ne ati, zbujen sem,” je odgovoril deček.
“Malo sem razmišljal, mogoče sem bil preveč strog do tebe,” je dejal oče.
“Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imaš tisoč tolarjev, ki si jih želel.”
Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal.
“O, hvala ati” je zaklical.

Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje še nekaj zmečkanih bankovcev. Oče, ki je videl, da fantek že ima nekaj denarja, je znova postal jezen. Deček je počasi preštel denar, nato pa pogledal očeta.

“Zakaj si pa želel še več denarja, če ga pa že imaš ?” je ostro vprašal oče.
“Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,” je vedro odvrnil deček.
“Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa?”

Nauk zgodbe: Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki nam resnično nekaj pomenijo.

Polnost življenja

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari. Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm.

Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se. Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.

Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so že bili na voljo.

“Zdaj,” je rekel profesor: “Želim, da spoznate, da je to vaše življenje.

Veliki kamni so pomembne stvari – vaša družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji – stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno. Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo, kot vaša služba, vaša hiša, vaš avto. Pesek je vse ostalo, manjše stvari. Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Isto velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in energijo za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroci. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite partnerja na ples. Poveselite se s prijatelji. Vedno bo še dovolj časa za delo, čiščenje hiše. Najprej poskrbite za kamne – za stvari, ki resnično štejejo. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.

(vir: http://zgodbice.blog.siol.net/category/zgodbice-z-naukom/page/2/)

http://jazsemvredu.si/forum/razno/poucne-zgodbe-modrosti-zivljenja-basni-t52.html

Dostopnost