STPŠ Trbovlje, klikni za domov.

Nagradni izlet v Postojnsko jamo

4. 12. 2015

Na naši šoli imamo kar nekaj dijakov, ki so dobri v športu, hobijih in uspešni v šoli. Naša ravnateljica nas je  letos  za nagrado povabila na nagradni izlet v Postojnsko jamo.

 

2. 12. 2015 smo se ob sedmih zjutraj zbrali na železniški postaji v Trbovljah, od koder smo se z vlakom odpeljali v Postojno. Po eni uri vožnje  smo v Ljubljani prestopili na drug vlak, ki je peljal proti Postojni. Ko smo prispeli, smo se sprehodili od železniške postaje do jame in tam kupili karte. Pred vhodom v jamo nas je čakal vodič, ki nas je popeljal na malce drugačen ogled Postojnske jame. Prva dva kilometra smo se peljali z vlakcem, nato pa smo peš opravili štiri kilometre dolgo avanturo po jami. Ogledali smo si glavno dvorano, Špagetno dvorano, Črno jamo ter jamo Pivko. Vodič  nas je vodil po poteh in se vsake toliko časa ustavil pri kakšnem posebnem kapniku ter ga opisal. Ta pohod je bil drugačen zato, ker smo si ogledali predele jame, ki jih ostali turisti ne vidijo. V Špagetni dvorani so kapniki zrasli tako, da so podobni špagetom, ki visijo s stropa. Poleg te imamo še Rdečo dvorano, v kateri so kapniki rdeči, ter Belo dvorano. Avantura se je pričela pri Ruskem mostu. Na vsakem koraku naše poti smo se lahko dodobra nagledali vseh kapnikov, stalagmitov in stalaktitov. En kapnik potrebuje deset let, da zraste za en milimeter, nekateri pa celo sto let za enako dolžino. Čez kar nekaj časa smo prišli nad površje jame. Povzpeli smo se po strmih stopnicah in prišli na plano. Na vrhu smo imeli malo odmora, nato pa smo se odpravili v Pivko jamo. Ta jama se ni veliko razlikovala od prejšnje, le da skoznjo teče reka Pivka. Iz Pivke jame smo prišli v Črno jamo. Ta jama je posebna zaradi črnih sten, ki so počrnele, ko je v jami eksplodiralo. Po dolgi poti smo se spet vrnili k Ruskemu mostu, le da smo bili sedaj pod njim. Naredili smo nekakšen krog po jami. Seveda smo si ogledali tudi največjo značilnost jame, in sicer človeško ribico. Te majhne bele gliste so dvoživke in se prehranjujejo z ostalimi živalcami. Živijo do sto let in ležejo jajčeca. Kmalu smo se odpravili k izhodu jame in odšli na kosilo.

Po kosilu smo si ogledali še muzej Postojnske jame. V njem so prevladovale tehnološke napravice, kar je ustrezalo dijakom, saj se niso mogli odlepiti od ekranov. V njem je veliko slik o tem, kako so odkrivali jamo in kaj so v njej doživeli. Izvemo lahko tudi veliko o zgodovini jame in pisateljih, ki so pisali zgodbe na to temo. Več let nazaj naj bi v jami živel zmaj, ki se je prehranjeval s stvarmi, ki so mu jih prinesli bližnji prebivalci. Nekega dne pa je nek fant dobil idejo. Odrl je ovco in jo napolnil s cementom ter jo zašil. Ko jo je zmaj pojedel, se je šel napajat k reki Pivki. Čez nekaj časa je cement začel delati svoje zaradi reakcije z vodo. Kmalu zatem je poginil in vsi so se rešili bremena. To je ena od pripovedk, ki sem jo prebral v muzeju.

Ob dveh smo se odpravili proti domu in prispeli v Trbovlje ob štirih. Na tem izletu mi je bilo všeč, le nekaj sem restavraciji zameril. Plačal sem namreč tri evre za ledeni čaj, a kljub temu sem se imel lepo in mislim, da so uživali tudi ostali dijaki.

Jon Bostič Sluga

Dostopnost